Izgubljenega zaupanja ni konec
Mi kot ljudje smo večinoma hitro preskočili nekoga, ko naredi kaj narobe. Danes to vidimo predvsem pri medijih, ki hitro vodijo zgodbe in ne preverjajo vedno dejstev. Te zgodbe, govorice, pol resnice ali celo popolne resnice lahko porušijo zaupanje med najboljšimi prijatelji. Hitro izgubimo zaupanje in naše mnenje zbledi. Toda ali je to le en incident? Če ud na vašem drevesu umre ali je bolan, ne posekate celotnega drevesa? Ne, obrežete bolni ali mrtvi del in ga spodbudite, da ponovno raste in živi. To rečem zato, ker se mi zdi, da je marsikdo zaradi ene ali dveh nezgod ali izkušenj videl vero kot bolno ali umirajočo, in namesto da bi obrezali slab del, so v življenju le posekali celo drevo in se odmaknili od njega. Tukaj sem, da vam povem, da nikoli niso dobili vsega in korenine še vedno čakajo.
Kako pa lahko ljudje pokličejo pomoč, če ne vedo, komu zaupati? In kako lahko vedo, komu zaupati, če še niso slišali za tistega, ki mu je mogoče zaupati? In kako lahko slišijo, če jim nihče ne pove? In kako jim bo kdo povedal, razen če je kdo poslan, da to stori? Zato Sveto pismo vzklikne: Prizor, ki vam jemlje dih! Velike procesije ljudi, ki pripovedujejo vse božje dobrote! Toda na to niso vsi pripravljeni, pripravljeni videti in slišati ter delovati. Izaija je vprašal, kaj vse obenem vprašamo: »Ali koga zanima, Bog? Ali kdo posluša in verjame v besedo? ' Bistvo je: preden zaupate, morate poslušati. Toda če se ne oznanja Kristusova beseda, ni ničesar, kar bi lahko poslušali. (Rimljanom 10: 14-17 MSG)
Ali zaupate, da je božja beseda namenjena vsem? Vam je mar, da so pred vašimi vrati izgubljeni ljudje? Ali resnično verjamete, da želi Jezus rešiti izgubljene? Ali menite, da nekateri ljudje ne morejo prihraniti?
Naša dejanja resnično govorijo glasneje kot besede, vendar ne pomeni, da bi morali biti tiho. Ko hodimo po sprehodu, moramo biti sposobni govoriti pogovor. Nazaj.
Ena najtežjih stvari, ki sem jo spoznal, je, da se lahko zaupanje in spoštovanje ljudi do tebe izgubi z enim dejanjem ali dejanjem. Nekdo vas lahko zelo ceni in ko se zafrkavate, ker smo še vedno ljudje in naredimo nekaj, kar je v nasprotju z našim običajnim značajem, kako hitro mora presoditi in reči nekaj takega kot 'no, to ni zelo krščansko od vas'.
Nato bi se morali opravičiti za svoja dejanja in če smo iskreni, potem nadaljevati, če se bodo odslej ohranili takšen pogled na nas, lahko le malo še naprej hodimo v Kristusu in molimo, da bodo videli, da dva trenutka v času ne definirata, kdo smo.
Toda če potisnete mimo tega, ste pogled, ki drugim diha? Pomen, ko vas nekdo vidi ali govori z vami, ste drugačni od sveta ali se prilagodite? Ko se okoli vodnega hladilnika in umazani šali pove, ali ostaneš in se smeješ ali se oprostiš situacije? Ko opazite napako pri delu, ali jo odpravite ali opozorite na nadrejenega ali pa jo preprosto ignorirate?
Vse te in še več stvari ljudem okoli vas kažejo, kdo ste. Če vam lahko zaupajo, bodo potem, ko jim boste povedali o Bogu, ki mu zaupate, bolj pripravljeni zaupati Njemu.
Dragi Jezus, ali sem vreden zaupanja do vrstnikov in v svoji službi? Ali ljudje vidijo moje zaupanje v vas? Želim biti zaupanja vreden v življenju, ki ste mi ga dali, da bodo drugi videli ljubezen in zaupanje, ki ga imam v vas. Prosim, delite mi zaupanje, ki ga potrebujem, da svoje življenje spremenim v vaše ogledalo. Amen
narekovaji, ki vam pomagajo ostati močni